Cerkvica (sonet)

Cerkvica,   Andrej Kokot

Stoletja bdiš pod križem nad deželo,
čuvarjev davnih duha njih zavetja,
oltar izgubljeni dušnega prevzetja,
izrulo tujca lakomno krepelo.

Opevaš trojnega poklona silo,
v lepoti biserne nižine cvetja
prešine zgodba burnega vekovja:
v trona slami človek je počelo.

Si gledala krvave čase narodnega groba,
ko tujca meč lomastil je po srčiki mladosti,
še vzpenja se trpeče zgodbe ti podoba.

Spet mirno gledaš po planjavi čisti,
a ni miru, strup pljuska preko roba,
pošast spet narod stiska v čeljusti.