Andrej Kokot
Ob štirih zjutraj je na pomlad še zgodaj. Dnevi se še ne začenjajo tako, da bi te takrat, ko te spanec zapusti, vsaj ptice pozdravile. Kajenje na balkonu ne pomaga dosti. Uradno sem tako ali tako nehal, v službi ne smemo. Pravila, pravila, sama odvečna pravila. Tudi zakoni, po katerih moram razsojati, so zmeraj bolj butasti. Če razsodiš po črki zakona, se zameriš medijem, če tako, kot bi bilo prav, planejo po tebi odvetniki. Utrujen sem od zakonov. Zakoni, zakoni. Moji sošolci s faksa so se raje odločili postati korporacijski prevaranti. Za dobre honorarje. Vsi imajo že jahte in debele račune na Kajmanih, sam pa imam tisto ubogo prikolico v Ankaranu. Ostali zaradi kriminalcev z debelimi fondi za odvetniške storitve skačejo po meni dve uri, potem pa me pridejo po razpravi pozdravit in iz tistih svojih debelih torb vlečejo 30 let stare malt viskije in mi jih puščajo v pisarni. Za stare čase, rečejo. Domov jih ne smem nesti, ker Dana misli, da sem nehal piti. Potem pa jih počasi predelam v službi. Saj samo rekreativno. Kdo pa pravi, da si ob koncu delovnega dne ne morem privoščiti kozarčka ali dveh. Če se obeta težek dan tudi že zjutraj. Jebenti, saj se samo še pretvarjam. Dnevi pa so težki kot goste dimne zavese na fronti iz prve svetovne vojne, ko ne veš, ali je res samo dim ali je strupeni oblak. Novinarji nikogar več ne spoštujejo. Oni so strup. Pravijo, da imajo pravico vedeti vse, in če se odločiš, da boš javnost izločil, pridejo s papirjem informacijske pooblaščenke.
Tam za silhueto ljubljanskega gradu se riše svetloba. Še enega bom prižgal. Dane to noč spet ni bilo doma. Odkar se ločujeva je vse večkrat odsotna. Pri prijateljicah, pravi. Ja, prijateljicah. Uteho išče v objemih kosmatih, dvajset let mlajših neznancev. Doma je že nekaj let nima. Saj ni čudno. Ves čas mislim samo na delo in na morebitno napredovanje, ki kar ne pride in ne pride. Vedno, ko bi moral biti na vrsti, so kakšne volitve. Ali pa nove kombinacije. Ti pa še tega ne veš, kako je prav. Ustrežljivost do politike, ki ima zmeraj kakšnega svojega med obdolženci, ali vljudnost do novinarjev, ki svoja peresa obračajo po trenutnem političnem navdihu. Ali pa še raje po volji oglaševalcev. Jebenti denar. Za obrok kredita moram spraskati skupaj. Le zakaj sem šel kupovati tega dragega japonca. Saj je bil še stari nemec dober. A je tudi vodja vrhovnega sodišča menjal. Kaj pa je on več od mene. Pod tuš grem. Vroča voda me bo spravila k sebi. Ta najbolj pomaga, kadar se celo noč premetavam brez sna. Potem grem pa kar na šiht.
Tako zgodaj zjutraj sem pa vedno pogosteje tukaj. Še dobro, da imamo sodniki parkirišča tamle za rampo. Samo ne vem, zakaj zmeraj naletim na komunalce, ki s kamionom zapirajo prehod. Saj morajo vendar vedeti, da imam danes in jutri pomembne obravnave. Pa moram že študirati spis za prihodnji teden, čeprav najbrž tistega ostudnega gradbenika spet ne bo. A prosto je. Daljinec spet ne dela. Bom kar tukaj parkiral. Upam, da varnostnik ne smrči v tisti svoji gajbi. Potem bom poklical Dano in se zmenil z njo za kosilo. Tole najino zgodbo morava inteligentno zaključiti. Pravi, da hoče pol stanovanja. Kako naj ga prežagam. Kot Salomon tistega otroka.
»Gospod. Gospod! Kam pa greste?!«
»Ja v pisarno. Kam pa? Jaz sem sodnik Pavle Žan! Spustite me. Ne vlecite me vendar.«
»Gospod, prezgodaj je še za obiske. Nikogar še ni tukaj. Prosim, če zapustite stavbo.«
»Vi, …vi, nasilnik! Pustite mojo roko pri miru! Ne vlecite me! Jaz sem sodnik Žan. Sodnik!!!«
»Gospod Žan, sedite prosim tukaj.«
»Sedem naj?!? Spustite me v službo!« »Gospod Žan, vi ne delate več tukaj. Že dva meseca ste na ustavnem. Sedite tukaj v čakalnico. Poklical vam bom pomoč.«