Na Jesenicah je bilo teden dni nazaj prvo v nizu srečanj letošnjega merjenja moči peres piscev seniorjev V Zavetju besede. Na Gorenjski del so prišli tako pesniki, prozaisti in avtorji dramskih besedil, starostni razpon pa je bil kar širok – od nekaj čez 30 do 70+.
Dr. Zoran Pevec, ki je bil selektor za Gorenjsko že lani, je dejal, da so razlike v kakovosti poslanih prispevkov izjemno majhne, a se on na koncu mora odločiti zgolj za dva.
V svojem končnem poročilu je med drugim zapisal:
“Tako sem se glede na primerno uporabo sodobnega jezika, inovativnih estetskih postopkov, povezave naslova prispevkov z besedilom, stilne fluidnosti, povezanosti zunanje z notranjo formo, možnega dialoga z bralcem in horizonta bralčevega pričakovanja ter morebitne umestitve v družbeno problematiko, odločil, da za državno srečanje nominiram prispevka z gesloma Gor_Krotta_Odrasli_JSKD_2023 in Bela mesečina.” (Imen izbrancev do zaključka redakcije še nismo dobili.)
Tekmovanje pripravlja Javni sklad za kulturne dejavnosti Slovenije. Posebnost letošnjega srečanja sta bila udeleženca iz Radovljice, oče in sin Andrej in Gašper Kokot, ki sta sodelovala v isti starostni kategoriji (!).
Minulo soboto je bil Grajski park, točneje mesto ob kostnici pred spomenikom Jožetu Gregorčiču in soborcem, prizorišče nenavadnega dogodka, saj je lokalna borčevska organizacija na pobudo Andreja Kokota pripravila branje izvirne in sodobne partizanske poezije.
Tradicionalno partizansko poezijo je v letih po drugi svetovni vojni iz različnih virov skupaj s sodelavci nabral pokojni akademik dr. Boris Paternu. Sam je ob knjigi napisal, da je ta zbirka edinstven primer v svetu, ko se je vzporedno z bojem za narodovo osvoboditev izpod okupatorja odvijala široka ustvarjalnost, ki je v končni fazi pomenila boj za preživetja jezika v primitivnem času svetovne vojne.
Ta nov pristop, s katerim je lokalna borčevska organizacija “zamenjala” klasično komemoracijo, je letos pritegnil zanimivo veliko udeležencev, ki se niso prav nič bali prebrati pesem, ki so jo dobili v roke. Kar tako na “prima vista” se je izkazalo, da dejansko vsakdo od nas nosi talent za javno nastopanje. To je bila svojevrstna zmaga udeležencev
V počastitev spomina na pokopane v kostnici je delegacija ZZB NOV Radovljica – Lesce položila venec.
Potem pa lepo po vrsti, vse do Magde, ki je tudi zapela.
Čisto za konec pa jo je Andrej zabelil po svoje s Pesmijo boja.
Dolgo se je kuhal. Praktično celo koronsko obdobje, a je minuli konec tedna vendarje izšel v Smederevu, Srbija. Trizbornik o vinu vodi in žganju je izdal sicer izjemno dejaven Umetnički klub Raskovnik, kjer so z mednarodnim razpisom za to priložnost okrog sebi zbrali niz avtorjev iz števila evropskih držav. Slovenski predstavnik v zborniku je Andrej Kokot, ki je prispeval pesem Opasna kafa brza.
Razpis za omenjene vsebine v zborniku je potekal že ob izteku leta 2019, ampak potem je podivjala korona, ki je založniška snovanja ustavila. Ampak, kakor so rekli v Smederevu, zdaj je konec. Vsaj zaenkrat dodajamo mi.
Sveta Trojica … ah ne … Ljubljana – Minuli konec tedna se je v Ljubljani in tudi na Ljubljanici iztekel letošnji krog, ki so ga tekli tisti, ki so se prijavili na literarni natečaj za letošnjega literarnega zavetnika / zavetnico. Natečaj je bil spočet v Sveti Trojici v Slovenskih goricah desetletje nazaj, a so mu v kraju kljub temu, da Knjižni kamen še kar naprej stoji tam, pred časom spodmaknili finančno pomoč, tako da je društvo iz Svete Trojice letos poiskalo streho nad glavo kar v slovenski prestolnici.
Priprave na zaključni del Zleta literarnih zavetnikov z javno vajo pevske skupine BeJazzy. V ospredju aktivna Sara Špelec.
Več oziroma skoraj vse o organizatorjih in natečaju piše v pogovoru z glavno organizatorko Saro Špelec v Dnevniku aprila letos (tukaj), medtem ko je uradna objava z razglasitve Mojce Petaros za letošnjo zmagovalko tukaj.
Tone Partljič, predsednik strokovne komisije.
Letošnji zlet je vabil 89 literarnih ustvarjalcev, ki so oddali svoje pesmi in kratke zgodbe. Kakih petdeset, šestdeset nas je res prišlo, tako da so nas (letošnja tema sta bila Urška in Povodni mož) po Ljubljanici morali popeljati kar v dveh skupinah. Tam so bili v počastitev in spodbudo mladi literati z branjem svojih del, Jani Kovačič s svojimi šansoni in strokovna komisija: Tone Partljič, Tadej Golob in Andrej Rozman Roza.
Tone Partljič je spregovoril že na Ljubljanici, kjer je povedal dve simpatični zgodbi, in to tako, da avtor tega zapisa ni opazil, kdaj je ladjica obrnila in ga jesensko sonce ni več neusmiljeno grelo. Ker je bilo vredno slišati, kako je mladi Tonček doživel svojo otroško “poroko” (o podrobnostih na tem mestu ne bi) ali kako je v mladostnem literarnem izobraževanju ob materinem branju knjig iskreno in neutolažljivo jokal, ko je Cankar v Skodelici kave materi zabrusil, naj odnese kavo proč, češ da mu ni več do nje. Ali pa, kako si je dobesedno zapomnil besede Domna (iz Jurčičeve povesti), ki jo je prebral kot desetletnik. Domen je ob materini smrti na ulici ustavil na ulici svojega nezakonskega očeta:
“Ali veš, koga so danes pokopali?” je vprašal Domen osorno. Kako je stavek uporabil mladi Tonček, pa je Tone Partljič kot odličen pripovedovalec povedal na ladjici. To zgodbo je že prej enkrat delil tudi za zgodovino v temle posnetku.
Tone Partljič je dodal tudi to, da ga veseli, ker se je nagaral ob branju silne količine prispevkov, da je bilo v njih neverjetno veliko Povodnih mož na motorjih, za kar je okrivil člana komisije Andreja Rozmana Rozo in njegovo verzijo, da ga pa hkrati veseli, da so avtorji pokazali visoko raven uporabe slovenskega jezika, tudi vejice.
Ni odveč povedati, da je pod večer, kakor je v jesenski Ljubljani že običaj, padel mrak, v njem pa so v Društvu slovenskih pisateljev postali še bolj aktivni komarji, ki jih je bilo že za dne obilo, in dokazali, da se pisateljem pri nas tudi na njihovem uradnem naslovu rado pije kri. Zato jo je Andrej Kokot iz Radovljice, eden od letošnjih udeležencev, skupaj z drugimi jadrno podurhal domov.
Po tem, ko se je Andrej Kokot dve leti nazaj uvrstil med finaliste državnega srečanja V zavetju besede, je tokrat prestopil prvo stopnico na poti do tega cilja. Regijski selektor dr. Zoran Pevec je z Gorenjske izbral njega in Iztoka Alidiča.
Na naslovni fotografiji Nika Bertonclja sta Iztok Alidič povsem levo, Andrej Kokot pa je skrajno desni možakar.
26. maj 2022, Jesenice – Običajno je, da je v seriji regijskih srečanj piscev veteranov prvo na Gorenjskem. Pa se moramo Gorenjke in Gorenjci bolj pomatrati od ostalih? Niti ne, saj se razpis za vse pišoče v kategoriji 30 let plus konča hkrati. Ne glede na to, ali se dobijo maja ali septembra, ko se kot zadnji srečajo Primorci v Tolminu. No, Gorenjci, kar jih je prišlo, so bili v Kolpernu v Stari Savi na Jesenicah. Dr. Zoran Pevec, regijski selektor je vsakemu od prisotnih udeležencev lepo povedal, v čem je dober in še lepše, kje bi se mogel izboljšati. Tako je prihod res dobil svoj pravi smisel. Žal je lahko tistim parim, ki niso prišli. Ker ne bodo izvedeli. Kar se tega tiče, je bila zadnji dve leti koronska lažja, čeprav se je lani prav enemu od tokratnih udeležencev v živo primerilo, da je imel opomnik na koledarju za zoom srečanje nastavljen ob šestih zvečer, ne ob šestnajstih popoldan. To se dogaja celo najboljšim.
Letošnja fotografija s srečanja je iz arhiva JSKD Jesenice.
Nedelja, 23. maj 2021 – Kotlje, Ravne – Prav piše, 2020. Korona je načrtovano novembrsko lansko srečanje premaknila v letošnjo pomlad. Tako se je “strokovni del” novembra odvil še na spletu, srečanje s priložnostnim programom v organizaciji Ravenske (na Koroškem) izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD) pa tokrat.
Milan Kamnik, koroški kantavtor, ki že 40 let špila grta pa dovta, se tudi tokrat ni izneveril in nam je predstavil svoj koroški country blues in lepoto enega od slovenskih narečij. Večkrat tisto popoldne.
Vmes pa so bili formalni pozdravi lokalne izpostave in centrale JSKD, vse pa je bilo posvečeno pisanju piscev veteranov in pisateljic veterank. Najprej so bili na vrsti nominiranci, kar jih je pač lahko prišlo. Vsak je prebral košček svojega na papir vrženega srca.
Nato je na sebi lasten način, tako kot je sam dejal, brez posebne priprave, spregovoril dr. Aljoša Harlamov, letošnji finalni selektor, ki je tudi izbral letošnjih 5 finalistov in prejemnikov zlatih priznanj JSKD. Zelo osebne so bile njegove besede in zelo iskrene.
Vsi nominiranci in finalisti so poleg šopka prejeli tudi strip Pernjakovi Prežihovega Voranca, ki ga je narisal Španec iz Ljubljane Santiago Martin Sanchez – Santi.
Čisto na koncu pa …
… branje finalistov (na sliki Andrej Kokot iz Radovljice) – ena njegovih finalnih zgodb je tukaj, ki so se, tako kot nominiranci pred tem na koncu postavili pod oder in se snetih mask nastavili objektivu.
Samo še domov je bilo treba priti. Zimske gume, ki so prav zaradi negotove pomladi še ostale na avtu so bile povsem odveč. Celo deževati je nehalo in vrnitev domov nam je postregla z nadrealističnim večernim nebom nad Radovljico. Skoraj pravljično in vredno posebne zgodbe.
Minuli konec tedna je namesto finalnega srečanja letošnjega literarnega državnega tekmovanja piscev “veteranov” potekala spletna literarna delavnica pod okriljem Javnega sklada za kulturne dejavnosti Slovenije, namesto v Kotljah pa kar v varnem protikoronskem pristanu spleta. Namesto. In namesto finalnega srečanja 2020 letos bo to vendar v Kotljah maja 2021, za izbor finalistov pa smo izvedeli sredi minulega tedna. Tokrat ne elektronsko ampak s klasično pošto. Takole piše:
Kljub krepki in skoraj nemerljivi fizični distanci med udeleženci je bilo kaj izvedeti. Vsak o sebi in svojem pisanju in o drugih tudi. Za to je poskrbel vodja delavnice in državni selektor dr. Aljoša Harlamov (na fotografiji zgoraj tretji z leve).
Med finalisti je tudi zgoraj drugi z leve radovljičan Andrej Kokot.
Minuli, za Slovenijo praznični konec tedna se je v Novem Sadu odvil letošnji festival Panonski biseri, štirinajsti po vrsti, za tuje udeležence bolj ali manj virtualno, pa tudi za domačine v hudo okrnjeni obliki. Tridnevno dogajanje, običajno s kar množično udeležbo, se je nanizalo le za predhodno prijavljene, izbrane. Navkljub temu, da so prednost imeli tisti iz bolj oddaljenih krajev, teh praktično ni bilo. Dvorana Spens, Stari Ledinci in osrednja dvorana novosadskega Kulturnega centra so bile letošnje lokacije napolnjene bolj “na prazno”. Kakor pač čas veleva.
Zbornik, ki je dal tudi naslov letošnjemu srečanju “Svetosavski epistolar”, je bil sicer natisnjen že v maju, je končno tudi uradno izšel. Običajno je tradicionalna kolonija avtorjev konec maja.
V njem 148 avtorjev praktično z vsega sveta (Srbija, Bosna in Hercegovina, Slovenija, Makedonija, Tajska, Francija, Črna gora, Nemčija, Rusija, Švica, Izrael, Hrvaška, Avstrija, Avstralija) objavlja svoja dela v srbskem jeziku. Radovljiški kantavtor Andrej Kokot se je v zbornik uvrstil z dvema svojima pesmima Ja sam radio (Jaz sem delal) in U akciji dva za jedan (V akciji dva za enega), ki sta objavljeni tudi na tej spletni strani. Andrej Kokot je v letošnjem zborniku edini predstavnik iz Slovenije.
Tako bo Andrej tudi za običajno zahvalo (spodaj še neizpolnjeno), ki pospremi objavo v zborniku počakati, da jo bo dobil po pošti z zbornikom. Tako pač je kulturi v času korone. Še bolj na daljavo, kot je že sicer kulturi usojeno. Razen v tistih dneh, ko si politiki na prsi pripenjajo belo krizantemo.
Zaigrajmo pesnike 