Prve zadnje note koncerta Jahačev revolucije so izzvenele. V gromki opomin na prihajajočo prihodnost. Če ne bomo česa spremenili. Kljub turobnemu deževnemu novembrskemu dnevu je bil večer topel. Topel zaradi Jahačev, še toplejši zavoljo publike v radovljiški Linhartovi dvorani.
Čeprav so sporočila Jahačev revolucije vse prej kot lahkotna in prav nič sodobnemu uživaškemu času primerna, je bil večer prijeten, na čase zabaven, saj je frontman in pevec skupine Andrej Kokot na plano zvlekel nekaj starih vicev o partizanih, ki jih “ta levi” ne pripovedujejo več v strahu, da ne bi kdo mislil, da se sami delajo norca iz zgodovinskih resnic, ki jih branijo, “ta desni” pa jih ali ne poznajo, ali pa bi jim bili povsem odveč pri pripovedovanju novih resnic o “braniteljih” na naših tleh med drugo svetovno vojno.
V vsakem primeru je zmagala glasba. Stari in preverjeni napevi revolucionarnih in borbenih pesmi, ki so dobili nove spremljevalce v besedilih sodobnih vsebin. Nekaj je bilo nespremenjenih borbenih uspešnic, nekaj partizanske poezije je dobilo nove ali celo prve uglasbitve. Kakšno besedilo so šli Jahači iskat celo 150 let nazaj v zgodovino. Sicer pa so vsa besedila objavljena tudi v Pesmarici Jahačev revolucije, ki je sočasno s prvim koncertom ugledala svet.
V glasbenih stilih se Jahači sprehodijo od rock&rolla do funka, od calypsa do punka. Vmes pa kakšno urežejo po bluesovsko, v country stilu in celo zarepajo, kakor se jim je zdelo primerno, da bo šlo k besedilu.
Vid Sark je zmagoval na več frontah. Za njegov akustični bas so poznavalci takoj videli, da ga drži na “napačno stran”, a zvenel je tako, kot je moral. Včasih je mehko pobarval spodnje lege, drugič je spet avtoritativno narekoval ritem. Pri tolkalih je bil bolj diskreten. A nič sramežljivega se ni izkazal s tehnično dovršeno prečno flavto (Konjuh planinom), piccolom ali frulico.
Boštjan Soklič, ki se z Vidom druži tudi pri Jezdecih škrlatne kadulje, je prva polovica kreativnega dvojca skupine, v katerem je z Andrejem Kokotom prispeval programske vsebine Jahačev revolucije. Vokalno Boštjan kot spremljajoči vokal prispeva s svojim žametnim glasom, ponekod pa prevzame tudi vodilno vlogo in mu mora avtoritativni Andrej slediti. Sicer pa je Boštjan osrednji kitarski lik skupine, ki pri Jahačih revolucije se, za razliko od umirjenega jaza pri Tantadrujih, včasih “odtrga z verige”, še posebej pri pesmih Adrijansko morje in K’er strup.
Prav pri slednjih dveh pesmih je Andrej Kokot uglašeno z Boštjanom zarezal z vso ostrino in močjo svojega vokala, a je v skoraj uro in pol trajajočem programu skozi vezna besedila predstavil tudi svojo hudomušnost, pri pesmih kot je Keš deklica (posnetek je z majske javne vaje) pa tudi lirične in interpretativne širine svojega vokala. Andrej občasno v roke vzame še kitaro ali tarabuko.
Koncert Jahačev revolucije je celovito doživetje, čeprav bi z lahkoto katero koli od pesmi umestili tudi na druge kulturne dogodke po deželi. Kjer koli se bo razmišljalo uporno in uporniško oziroma glavno revolucionarno, kot Jahači pravijo za svojo revolucijo, ki se mora začeti v glavah.
Zaigrajmo pesnike 
Pingback: Jahači revolucije – Jahači revolucije